Aleksij Kobal in Boštjan Plesničar – Podobe iz sveta okoli

Aleksij Kobal in Boštjan Plesničar – Podobe iz sveta okoli

Aleksij Kobal in Boštjan Plesničar

Podobe iz sveta okoli

Razstava Podobe iz sveta okoli je druga v sklopu kontinuiranega ciklusa Inside-Out, ki skozi  predstavitve izbranih umetnikov obravnava različne likovne in vsebinske problematike. Tokrat sta v središču dva domača slikarja, Aleksij Kobal in Boštjan Plesničar, katerih avtorski izraz je usmerjen v prakse, ki se na metaforični ravni posvečajo subtilni analizi posameznikovega in družbenega vsakdana. Tematski okvir pričujoče razstave je tako uperjen v prikaz postopkov ustvarjanja nelinearnih zgodb z likovnimi sredstvi. Izbrana dela obeh umetnikov na sebi lasten način prikazujejo, analizirajo in komentirajo stvarnost danega trenutka, obenem pa nakazujejo utopične ali distopične vizije sedanjosti in prihodnosti.

Kobal in Plesničar po formalni plati morda res sodita v polje svojevrstnega slikarskega nadrealizma (v širšem pomenu te označbe), vendar so njuni motivi vselej navezani na svet tukaj in zdaj. V konceptualni luči sta pravzaprav bridka naturalista, ki svet okoli sebe secirata na neprizanesljiv in mestoma humoren način. Njuni avtorski poetiki sta izrazito narativni, ne pa tudi dobesedni. Če Kobal skozi podobe govori o aktualnem stanju duha v družbi, se Plesničar v svojih slikah posveča zlasti zasebnim in intimnim tegobam sodobnega posameznika.

Za oba je značilen nekonvencionalen ustvarjalni pristop, ki običajno zaobide akademske vzorce (sodobnega) slikarstva. Kobal ustvarja počasi in analitično, sledeč različne predloge, medtem ko se v tehničnem smislu poslužuje principa odvzemanja barve, kar privede do značilnih atmosferskih učinkov v zamolklih barvnih tonih. Pri tem prisega na minimalizem podobe, ki je reducirana na bistvene elemente svoje sporočilnosti, in običajno ustvarja v zaključenih, vnaprej preračunanih serijah. Plesničar svoje slikarije, ki so vselej različnih dimenzij in formatov, ustvarja veliko bolj intuitivno, brez skic in predlog, relativno hitro in neposredno iz glave. Njegove podobe so skrajno ekspresivne, humorne in dramatične, zaznamovane z dinamiko figur in pisano barvno skalo.

Po vsebinski plati Kobal obravnava nekatera temeljna vprašanja aktualnega trenutka, ko je pogosto prežet z mislijo o brezizhodnosti trenutne krize. Iz tega se poraja apokaliptična slutnja velikih geo-političnih sprememb. Prazno obzorje, gosti oblaki, presevanje rdečine ter  veliki zlovešči objekti pričajo o izumetničenosti in kratkovidnosti zahodne civilizacije. Monumentalni premec ladje na sliki Polmesec (2014) je tako svojstvena prispodoba modernega sveta: to je vizualizacija ideje o ladji norcev, sinonim ekonomskih prebežnikov, ki v obljubljeno deželo (ki to ni) plujejo čez morje, ali spomin na eno bolj bolečih epizod 20. stoletja, splavitve in potopitve Titanica. In prav v slednjem se zrcalijo simptomi trenutnega stanja duha. Četudi nepotopljiv, je Titanic zaradi korporativne ambicije po dosegi poslovnega uspeha, to je kar se da hitrega prečkanja Atlantika, doživel nesrečo in ko se je ladja potapljala so odgovorni reševali predvsem bogatejše potnike, medtem ko so ekonomsko šibkejši ostali v podpalubju. Rešil se je tudi lastnik ladje in se tako izognil prevzetju odgovornosti. Kobalove slike torej opominjajo gledalca, da je zahodni imperij, paranoičen in preganjan s strani virtualnih sovragov, na lahkomiselni, a nepovratni poti v propad.

Na drugi strani je Plesničar, zavestno in namerno, tematsko nedosleden, saj ustvarja motivno raznolika dela, ki pa imajo lastno konceptualno rdečo nit. Na skoraj stripovski način, kjer je naslov dela integralni element slehernega dela, upodablja vinjete iz vsakdanjega življenja neimenovanega posameznika. Njegove slike so igrive, dinamične, humorne in v svojem bistvu izrazito narativne, v njih pa se močno odraža vseprisotni fenomen posredovane medijske stvarnosti. Filmična slika Počakaj (2015) prikazuje intimni par v nežnem objemu, ki se očitno ne zaveda dejstva, da je skrivoma opazovan. S tem se avtor prikrito obregne ob voajersko naravo sodobnega človeka, ki – vdan v usodo – živi v senci velikega brata, opazovan in kontroliran. V delu Te quiero Castaneda! (2015), ki prikazuje erotično žensko figuro v idealizirani barviti krajini, se skrajno ironično dotakne lahkotne, a dogmatične ideologije ameriškega pisca Carlosa Castanede, ki odrešitev vidi v osebnostni rasti posameznika in v njegovem pobegu od stvarnosti prostora in časa. To odtujenost od stvarnosti pa vidi kot sinonim za pomehkuženost in izumetničenost prebivalcev t. i. razvitega sveta.

Miha Colner

 

Avtor

Aleksij Kobal in Boštjan Plesničar

Kustos

Miha Colner

O projektu:

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
  • Otvoritev: sreda, 06.05.2015 ob 18.00h
  • Na ogled do 24.05.2015
  • Galerija DLUL
  • Breg 22, Ljubljana