ART VORTEX, sodobna srbska umetnost, 25.9. do 7.10.2018

ART VORTEX, sodobna srbska umetnost, 25.9. do 7.10.2018

ART VORTEX

Svetlana Mladenov

Umeščanje srbske umetniške scene v okviru mednarodnega umetniškega prostora je stalna naloga ne samo umetnikov, temveč tudi kuratorjev, kritikov, galerij, muzejev, nevladnega sektorja in številnih drugih udeležencev. Pri tem ne gre nujno za drage projekte, ki zahtevajo dolgotrajno in zamudno pripravo, številne mednarodne postopke in angažiranje skupin strokovnjakov. Lahko vključuje manjše, mobilne projekte z razstavami, ki jih je mogoče enostavno prenašati. Najpomembnejše je nenehno predstavljanje srbske umetniške produkcije na številnih različnih lokacijah po svetu. Začetek tega stoletja je že pokazal, da so nevladne organizacije, ki delujejo v umetnosti in kulturi, zelo aktivne na področju mednarodnega sodelovanja. Nove odnose vzpostavljajo veliko hitreje in lažje, s svojim aktivizmom, pravočasnim odzivanjem, osebnimi stiki pa uresničujejo nedavne projekte z minimalnimi viri. Za neprekinjeno delovanje  je pogosto potrebno vzpostaviti vzajemne odnose, ki bodo udeležencem mednarodne umetniške scene omogočili, da ostanejo in predstavijo svoje delo v Srbiji. Ta združenja so običajno brez finančne podpore države in  medijske pozornosti, včasih državne strukture niti ne vedo zanje. Kljub temu so gostitelji številnih mednarodnih umetnikov in njihovih projektov, ki jim dajejo na razpolago zasebna sredstva in osebno angažiranost. Zaradi teh stikov in odnosov se je med umetniško sceno v Srbiji in umetniškimi scenami določenih regij in držav vzpostavilo kontinuirano sodelovanje. Projekt Art vortex lahko umestimo v natanko takšno vrsto sodelovanja. Predstavlja korak naprej v trajni izmenjavi umetniških zamisli, teoretičnih kontemplacij in trenutne produkcije med Slovenijo ter Srbijo. Prispeva k mobilnosti umetnikov in strokovnjakov, z namenom povečanja prepoznavnosti njihovih raziskav in eksperimentov. Raznolikost in obširnost današnje umetniške scene bi lahko otežila raziskovanje in razmišljanje o njej, po drugi strani pa ponuja veliko različnega in idejno bogatega umetniškega materiala, ki dela to sceno dinamično in privlačno ne samo za raziskovalce, temveč tudi za širšo javnost. Z gibanjem znotraj razširjenega področja umetnosti lahko sodobni umetnik svobodno meša, kombinira in povezuje različne discipline, medije in materiale. Nove tehnologije in njihov pospešeni razvoj so ustvarili pogoje za nove umetniške raziskave in eksperimentiranje ter sodobni umetniški produkciji ponudili številne različne možnosti, nove izzive in vznemirljive, pogosto nepričakovane rešitve. Umetniški položaj Srbije določa vzporedno obstajanje več različnih individualnih poetik, tudi popolnoma nasprotujoče si strategije. V tej na prvi pogled prostrani in zapleteni umetniški atmosferi zaradi inovativnosti, pripravljenosti eksperimentirati in vitalistične usmerjenosti, odprte za spremembe in napredek izstopa korpus dveh umetniških konceptov. Raziskovanje ene od dveh skupin leži v presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije, katere proces in realizacija sta vedno v dialogu z novimi tehnološkimi možnostmi. Umetniki številne tehnološke dosežke spretno in strokovno artikulirajo v korist osebnih idej, ki temeljijo na razmerjih intimno – javno, ekološko – industrijsko, družbeno – osebno, sodobno – futuristično, racionalno – iracionalno ter realno – virtualno. V drugi skupini umetnikov je multimedijski značaj izražen z ambientalnimi prizorišči in prostorskimi instalacijami, pri katerih združujejo klasične medije in materiale z novimi tehnološkimi. Na ta način ustvarjen koncept razstave torej predstavlja nekakšno delavnico, na kateri se izvajajo nove umetniške ideje, usvajajo nove prakse, uporabljajo nove tehnologije. Vsi postopki so dovoljeni, če služijo uresničevanju začetne ideje. S tem se oblikujejo edinstvene strateške rešitve, vse z namenom spodbuditi kontinuirano umetniško produkcijo. Ne glede na njihove posebnosti, specifične diskurze, različne prevzete odnose do zvrsti  je za šest različnih umetniških praks avtorjev umetniškega para diSTRUKTURA, Stevana Kojića, Nemanje Nikolića, Vesne Perunović, Nataše Teofilović in Dragana Vojvodića značilen isti duh časa, v katerem ustvarjajo, svoboda gibanja znotraj umetniškega področja, razširjanje meja do naravoslovnih ved, ekologije, sociologije itd. Glede na njihove različne oblikotvorne plastične koncepte je mogoče prepoznati odnose, gibanja in stanja sedanje umetniške situacije v Srbiji, prepoznati in razumeti teme, vsebine in načine predstavitve.

V Ljubljani se v Galerij DLUL omenjeni avtorji predstavljajo z multimedijsko razstavo, ki vključuje različne umetniške materiale, uresničene skozi fotografije, risbe, prostorske in multimedijske instalacije ter digitalne animacije. Predstavljeni umetniki so zaključili klasično izobraževanje in prihajajo iz različnih disciplin vizualne umetnosti (kiparstva, slikarstva in arhitekture), vendar so zaradi svoje pripravljenosti eksperimentiranja in raziskovanja ter konceptualnega razmišljanja stopili v razširjeno polje umetnosti, s čimer so omogočili nastanek novega, navdihujočega, multimedijskega, oblikotvornega koncepta. Njihove povsem drugačne in individualne umetniške strategije se srečujejo znotraj tematskega kroga, napolnjenega s socialnimi vprašanji, zlasti s problemom odnosa med človekom in sodobno družbo. Izpostavljajo številne probleme, povezane z ekologijo, geopolitiko, eksistenco, zgodovino, manipulacijo. Prevprašujejo njihov vpliv na kakovost življenja posameznika ali posameznice in njegovega oziroma njenega preživetja. Znotraj tega problemskega korpusa poseben prostor pripada vprašanju meja, migracij, osamljenosti, odtujenosti, identitete, vrnitve k naravi, absurdnosti, spomina, konteksta kraja, razmerja med intimnim in javnim itd.

Delo umetniškega para diSTRUKTURA HomeLand je nastalo kot del projekta We Are Living in a Beautiful World in se nanaša tako na fizično dislokacijo kot na socialni in kulturni občutek nepripadnosti. Sprašujejo se o pomenu izraza »dom« ter njegovi stalnosti in relativnosti, kot jo zaznava posameznik.

 

Fotografije iz serije Urban lab Stevana Kojića lahko obstajajo samostojno, hkrati pa ustvarjajo zapise o delih, podrobnostih in zaporedjih njegovih multimedijskih prostorskih in performativnih instalacij. Umetnik se posveča sodobnim temam, kot so ekologija, izkoriščanje naravnih virov, genske spremembe, robotika in ustvarjanje samozadostnih sistemov, ki jih raziskuje z izgradnjo lastnega laboratorija v zatemnjenem prostoru s križanjem različno obarvanih, privlačnih svetlobnih virov, ki jih proizvaja nova tehnologija.

 

Uncontained Images je projekt Nemanje Nikolića, ki se ukvarja z rekonstrukcijo gibljive podobe, ki kaže na njene simbolne in metaforične pomene. Umetnik prenaša posamezne sekvence skozi fotografijo v risbe in jih postavlja v dialog z zgodovinskimi kodeksi samoupravnega socializma SFR Jugoslavije. Risbe ustvarja na straneh knjige iz tega obdobja, ki v nadaljnjem umetniškem procesu postanejo sekvence digitalne animacije.

Delo Vesne Perunović Broken Home se ukvarja s krizo medosebnih odnosov v kontekstu družine, hkrati pa v kontekstu trenutne globalne družbene, politične in moralne krize. Skozi metaforo »razbitega krožnika« kot simbola razbitega doma in motenih odnosov njeno delo govori o neenotnosti, izgubi zaupanja, o ljubezni in krhkosti skupnosti. »Razbiti« krožniki, postavljeni v obliki vrat in praga, predstavljajo ločitev med dvema prostoroma, notranjim – intimnim in zunanjim – družbenim, s čimer domeni zasebnega in javnega povezujejo v celoto.

Gibajoč se znotraj razširjenega področja umetnosti Nataša Teofilović gradi svoj diskurz o medsebojnih odnosih umetnosti, znanosti in tehnologije, intimnega – javnega in regionalnega – univerzalnega. Ukvarja se z vprašanji identitete, spola, odtujenosti, osamljenosti, prijateljstev, osebne svobode, etno-arheologije, geopolitike, spomina, prostora, virtualne in iluzorne paradigme. Do nedavnega so Natašinim digitalnim animacijam vladale figure in njihovo gibanje skozi bel, prazen virtualni prostor . V najnovejših so jih zamenjali fraktali v abstraktni igri, v kateri sprememba oblike, poti in hitrosti gibanja nepravilnih delcev daje novo, neskončno kompleksno realnost.

Eden od možnih »kodov« za razumevanje umetniške strategije Dragana Vojvodića je poudarjen nomadizem. Prepoznamo ga v prosti izbiri medijev in materialov, uporabi različnih postopkov in jezikov, mentalnem mešanju območij in dogodkov, prostem gibanju spominskih kodov in njihovem »mreženju« s sodobnimi, tehnološko inovativnimi postopki. Njegovi instalaciji Brez zvoka in Portret migranta v mladosti skozi vizualni in avtobiografski diskurz ter reinterpretirane osebne mitologije problematizirata pojave individualne in kolektivne identitete, spomin in toka časa.