Boris Beja in Ikara Černe (mladi kustosi in umetniki) – V snov(V)i

Boris Beja in Ikara Černe (mladi kustosi in umetniki) – V snov(V)i

Ikara Černe

V snov(V)i

Trenutno nastajajoča umetnost je ves čas na meji umeščenosti brez smisla in nenehnega razpadanja – sestavljanja. Sestavljanje in snovanje ni več zgolj na ravni umetnostnega de- lavca, ampak tudi na bremenu gledalca, ki nadgrajuje posredovanja pomenov v galerijskem sistemu s popolno interpretativno svobodo.

Svobodo v sistemu si jemlje tudi Ikara Černe, ki svoje delo opisuje takole. »Gre za vstopanje v svet drugačnosti, v svet drugih, ki je možen ravno zaradi tega, ker je vedno tudi skupen, ker smo si podobni. Kaj plane na dan, ko trkamo, trčimo- eden ob drugega, zid ob telo, pogled skozi družbeno. Kje zaustaviti pesek, ki se siplje skozi- roko, ki gre v dlan. Vmesne snovi na prehodu- iz stanja v lebdenje, in iz-hlapi nazaj v utež. Ko primem za dež, je ves moker. Dovolj sem hitra, da se ne zmočim. So tudi oglate forme ob oglatih in kamen, ki gre s peno. Oblak pade na Zemljo in jo strese.«

Galerijski prostor s prevrednotenjem bele kocke postaja prostor mejnih diskurzov, kjer ar- tefakt v galeriji ni več avtonomna zaključena celota, temveč poligon misli in govora. Objekt zamenjuje mučni vzpon subjektivnega mišljenja, ki se naseljuje v umetnostno delo, pred- met želje v »krizi«, kot možnost eksistence v sodobni umetnosti. Ta želja sramu in grdega v pojmu abjekta ustvarja tudi akademska kiparka Ikara Černe. Njene amorfne forme vztra- jajo pri svoji poetski formalizaciji živega oziroma okolja, v katerem nastajajo. Preseneti nas v svoji biti, predmetni sopostavitvi in realnosti. Njeno snovanje se vrača nazaj k zemlji, naravnim materialom, ali materialom, ki jih najde v svojem ustvarjalnem okolju, ki se ves čas spreminjajo, dopolnjujejo, nalagajo in sestavljajo v svojevrstno atmosfero oziroma objektno ambientalnost. To nenehno spreminjanje ne ustreza nobenemu času, je času in hkrati tudi estetizirani družbi neprimerno in zaradi tega abjektno.

Abjekt nas na eni strani privlači, nas veže nase in nas po drugi strani od umetniškega dela odvrača. Dr. Jurij Selan v svoji doktorski raziskavi abjektne umetnine opiše kot neobvezni vizualni indeks in jih ne imenuje kot likovni artefakt; »vizualni fakti v smislu, da jih je sicer mogoče videti, a niso nič posebnega za videti.« Vidnega in materialnega v prostoru ne moremo zanikati, še več, strah in odpor, ki nam ga dela predstavljajo, se vleče za nami tudi izven predstavitvenega prostora. Abjektno delo nas šokira, nam predoči grdo, a hkrati na- govori, da se k njemu ves čas vračamo in smo ves čas v precepu zavrnitve ali sprejetja. Kiparska dela Ikare Černe niso odvrženi predmeti v prostoru, niti naplavine. Gre za premi- šljene strukture, ki se z nalaganjem, z uporabo efermernih in naravnih materialov združuje- jo v celoto, ki je in obstaja. Obstaja in zavzema svoje mesto. Lahko se jih dotikamo ali pa se nas dela dotaknejo nazaj. Projekt, ki galerijski prostor spreminja v celostno umetnino, oziroma ambientalno postavitev, nas vrača nazaj k naravi oziroma k življenju. Preko mate- riala in formalne izvedbe gre za naravne gmote, skulpture, eksperimente, abstraktne forme, ki se nam lahko gnusijo in nimajo v naprej določenega pomena, se združujejo ali ločujejo, in se igrajo z nami in nenazadnje tudi z umetnico.

Ikara Černe v praksi izpostavlja vidik telesnega. Njeni objekti so lahko trohneča trupla, ki se jih stalno ogibamo in potiskamo na stran, hkrati pa bi se jih radi dotaknili, jih preverili, ob- čutili tudi realno. V to realnost ves čas umeščamo tudi nas same, lastne izkušnje in lastna vprašanja, na katere tudi umetnica išče ves čas odgovore. Tako kot se praksa Ikare Černe ves čas sestavlja in mora razpadati, da bi prav v tem procesualnem delu dekonstrukcije lahko prišli do novih vizualnih prostorskih sprememb, se tudi družba ves čas spreminja, razpada, se sestavlja in v procesu išče nove rešitve lastnega obstajanja.

Vmesni prehodi, na katere trkamo, se v njih zabijamo, med njimi hodimo, so asemblaži, prostori, kiparske rešitve, ki so »neprimerni«, a ravno zaradi tega kraji misli in artefakti svo- bode.

Boris Beja

AVTORICA

Ikara Černe

Kustos

Boris Beja

O projektu:

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
  • Otvoritev: torek, 14.04.2015 ob 19.00h
  • Na ogled do 03.05.2015
  • Galerija DLUL
  • Breg 22, Ljubljana

Projekt sta podprla:

  • Mestna občina Ljubljana