Brane Širca in Janez Kardelj: NENAVADNA DVOJICA

Brane Širca in Janez Kardelj: NENAVADNA DVOJICA

Janez Kardelj, Brane Širca

 

NENAVADNA DVOJICA

 

AN UNUSUAL DUO

 

 

Vabljeni na odprtje razstave, ki bo v sredo 7. novembra ob 19. uri, v Galeriji DLUL, Breg 22, Ljubljana.

 

 

Razstava bo na ogled do 25. novembra 2018.

 

 

 

Slikar Janez Kardelj sicer redko razstavlja, a je zagotovo zelo samosvoja umetniška osebnost, ki je zavezana postmodernističnemu, zelo raznolikemu, toda vedno figuralnemu imenovalcu. Ena tema prehaja v drugo, naracija napoveduje dogajanje ene slike ob drugi, izhodiščni kontekst slikar vedno posebej verbalno opredeljuje v podnapisu. Zdi se, da je njegova navzočnost na sedanji razstavi v Ljubljani  pogojena s slikarjevo udeležbo na tretji razstavi v okviru evropskega  projekta Tvegaj spremembo pod nazivom Osebno, ki je pravkar odprta v mariborski Kibli. Kardelj nastopa med 40 domačimi in tujimi umetniki. Njegova umetnost je angažirana, hkrati  zahteva personalizacijo, ki zanesljivo izstopa iz anonimnosti in je odprta drugačnosti, obstoju v ustvarjalnem bivanju. Zadobiva tako posebno estetsko, intelektualno kot družbeno vlogo. Kardeljeva pravzaprav primerjalna konstatacija je, kaj zna in kaj zmore sodobni umetnik, ki se ne oddalji in prisega na umetniški predmet, ne da bi se predajal na milost in nemilost nosilcem ideološke in kapitalske moči. V kontekstu te konstatacije  razvija svoje »slikarstvo ekspresivne sinteze, saj se (v delih) v prepričljivih čutno-nazornih opredmetenjih srečujeta poudarjeno subjektivizirana neoekspresionistična forma in klasična pripovedna snov«.[1]

Prepričan sem, da je treba ob ozkem izboru slikarskih del na sedanji razstavi opozoriti na Kardeljevo širšo pozicijo v sodobni umetnosti, ko se sam opredeljuje za »kulturnega in družbenega kritika, kuratorja«. V tem oziru  se mi zdi odločujoč njegov prispevek na simpoziju Umetnost in marksistična teorija v kontekstu kritike politične ekonomije[2]  pod naslovom Blišč in beda kaprealizma in socrealizma[3]; sicer pa  njegova kuratorska (in domnevna slikarska) vloga ob predstavitvi Prta iz La Higuere[4] (Mestni muzej Ljubljana, 2015). Citiram iz kataloškega uvoda: »Trdim, da je Prt iz La Higuere remek delo kapitalističnega realizma in to obdobje logično zaključuje. […] Na koncu še razmislek o primerjavi s starejšim in že dolgo poznanim Sindonom (Prt iz Torina). […] Seveda pa se, kljub nekaterim podobnostim, predmeta med seboj bistveno razlikujeta. Obe podobi sta neke vrste posmrtni portret človeka, katerega življenje je mit. Obe se nam kažeta kot preslikava telesa na tkanino, v katero naj bi bilo truplo ovito. Razlike so temeljne. Sindone je relikvija, od katere se nosilci ideološke moči distancirajo, a hkrati izrabljajo njene propagandne učinke. Znanstvene raziskave, pomešane s preštevilnimi manipulacijami ter hrumenjem množice verujočih, seveda dajejo kontradiktorne rezultate, kar se zlahka interpretira kot še en triumf creda nad ratiom. Prt iz La Higuere je suprarelikvija. Umetniško delo, ki z vso kompleksnostjo in hkrati enkratnostjo svojega učinkovanja usmerja naš čutno-čustveno-razumski potencial k veri vanj, s tem k veri vase in v nas vse. Če je Prt iz Torina slavljenje preteklega kot večnega in monolitnega, je Prt iz La Higuere hrepenenje po prihodnjem kot lepem in  raznolikem. Mislim, da je slednje delo posameznika, slikarja, umetnika.«

 

Naj zaključim s slikarjevo temeljno družbenokritično ugotovitvijo:

»Paradoksalno je, da umetnik še nikoli ni bil tako v središču umetnostnega dogajanja, kot je danes, a hkrati tako neavtonomen in nesvoboden. Umetnik naj bi bil veliki mag, ki ‘vdahne umetniškost’ vsemu tistemu, kar za to izbere ali naredi. S tem je postavljen pred nalogo, ki je kot človek posameznik ne zmore, zato je nujno prepuščen ‘pomoči’ in prevladi drugih, močnejših in bolje organiziranih antagonistov v boju za ideološke in ekonomske potenciale umetnosti.

Obratna pot in, mislim, tudi prava pot je, da le tisto, kar ustvarjalec izbere ali naredi, lahko potrdi stvaritelja kot umetnika. Le umetniški predmet s svojo izjemnostjo in sugestivno močjo lahko opraviči ‘auro nad umetnikovo glavo’.«[5]

 

Slikar Brane Širca je predstavnik srednje slovenske generacije, ki se je pred dobrim desetletjem predstavil kot zanimiv likovni raziskovalec razmisleka o numeristiki, in ki je tako rekoč sovpadal z veliko mednarodno  razstavo v stuttgartski galeriji sodobne umetnosti.

 

Če je bilo treba vzrok za tedanjo slikarjevo usmerjenost že takrat poiskati tudi izven tistega enigmatičnega poigravanja v neslutenem razvoju globalizacijske družbene strukture, v rezimiranju statističnih podatkov in napovedi visokih finančnih izgub ali presežkov, ki izpolnjujejo naše življenje, se zdi celo samoumevno, da se je Širca povrnil k figuri. Figuri kot poosebljenju dogajanja v danih trenutkih in kot nosilcu etičnih vrednot.

 

Sedanji razstavni ciklus, ki je nastajal v Parizu in ki ga je Širca nadaljeval v istem raziskovalnem tempu naprej v Ljubljani,  se torej ukvarja prav z novodobno vsebinsko tematiko: morda se zdi, kot da se je spogledoval z dosežki nekdanjega novega realizma, ki pa so v bistvu vrednotili, ne pa kritizirali potrošniškega duha vsakdanjika. Morda se velja spomniti na dve veliki umetniški osebnosti, ki sta obeležili tisti čas in tudi zasluženo prejeli najvišji priznanji na ljubljanskem grafičnem bienalu: Portugalka Lourdes Castro s svojo izrazito intimno dimenzijo v obrisni figuralni podobi in Britanec Richard Hamilton z ovekovečenjem zvezdniških idolov. V tej, se pravi zgodovinsko pogojeni stilni opredelitvi, Širca  prisega na  anonimno množično in posamično, bolj ali manj brezosebno figuraliko. Njegova figura je sedaj postavljena v značilni potrošniški milje, se v njem giblje in razmišlja, vendar je njen položaj zarisan samo s konturnim obrisom. Papir je osnovni nosilec tovrstnega slikarjevega pristopa, enkrat v megaizvedbi kot odtrgan iz časopisne bale, drugič pa kot iztrgan in porisan list iz anonimne knjižne publikacije.

 

Likovni kazalniki Braneta Širce so jasni: razmislek o figuri, postavljeni v grupi ali povsem osamljeno pred komaj slutenim, tudi dekorativnim ozadjem megapolisa, nas pelje v dovolj čisto, hkrati pa kritično razmerje do časa in prostora v naši vsakdanjosti.

 

Aleksander Bassin

[1] Brane Kovič, kataloški uvod ob Kardeljevi razstavi v Mestni hiši, Ljubljana, 1999.

[2] Ljubljana, 26. 11. 2014.

[3] Borec, Ljubljana, 2015, let. LXVII, str. 718–720, str. 132–139.

[4] La Higuera, Bolivija – kraj, kjer je bil 9. 10. 1967 ubit Che Guevara.

[5] J. Kardelj: Resakralizacija umetniškega predmeta (patos umetnosti), katalog razstave v Mestni hiši, Ljubljana, september 1999.