Črne luknje

Črne luknje

Katarina Toman Kracina in Damijan Kracina

Katarina Toman Kracina in Damijan Kracina »Črne luknje«

Serijo poletnih postavitev na vrtu Društva likovnih umetnikov Ljubljana nadaljujemo z intervencijo umetniškega tandema Katarine Toman Kracina in Damijana Kracine z naslovom »Črne luknje«. Avtorja, oba sicer že uveljavljena umetnika, tokrat znova nastopata skupaj pri izvedbi umetniškega dela. Katarino Toman Kracina poznamo predvsem po njenih upodobitvah prizorov in predmetov iz svojega vsakdanjega življenja, ki jih kot rdečno nit vleče že iz 90ih. V zadnjih osmih letih je ta pristop, ki združuje intimnost, vedute ter tihožitja, aplicirala v seriji, s katero beleži odraščanje svojih hčera.

V zadnjem času je v svoje ustvarjanje vključila še žgano glino. Tako zdaj interpretira vsakdan tudi skozi kiparski medij z upodobitvami oblačil, kjer se je barvno omejila na črno in belo. Damijan Kracina je umetnik, ki ustvarja v različnih medijih a se je publiki najbrž najbolj vtisnil v spomin s svojimi skulpturami biomorfnih oblik. Najsi gre pri tem za nenavadne živali, ki jih je zasnoval kot del projekta Galapagos (v sodelovanju z Vladimirjem Lebnom) ali pa za kasnejša dela s sanitarnim in medicinskim pridihom. Na julijski postavitvi na vrtu Društva likovnih umetnikov Ljubljana bosta umetnika soočila obiskovalce z instalacijo, ki vključuje fotografi je detajlov keramičnih skulptur in kiparski poseg v materijo prostora. Vrt bosta spremenila v prizorišče zrenja v praznino, v brezno. Podobe bodo delovale kot prispodobe za poslušanje zamolklega odmeva lastnega glasu. Na otvoritvi, 4. 7. 2012 bosta prisotna avtorja KatarinaToman Kracina in Damijan Kracina, postavitev pa bo predstavil samostojni kurator Vasja Nagy.

»Za galerijo in kuratorja je najlažje, če delajo s starimi deli, a za umetnika je to dolgočasno.« Umetnikova izjava, ki je zapisana na začetku, kot podnaslov, tematski vektor tega spremnega besedila, je zelo iskreno stališče in ji ni mogoče oporekati. Predvsem pa kaže na osnovni ustroj sistema produkcije projektov ter izvedbe umetniških dogodkov. V hitri analizi je mogoče zaznati zasnovo, s katero sta na eni strani galerija in kurator kot prvi sprejemnik umetniškega dela, na drugi pa umetnik za katerega ni jasno, ali prevzema aktivni položaj ustvar(da)jalca ali se postavlja kot prvi gledalec umestitve oziroma izvedbe umetniškega dela v nekem določenem prostoru in času.

Galerijo je pri tem mogoče interpretirati kot depersonaliziran servis, ki opravlja določene organizacijske storitve, s katerim naj bi bil kurator v neposredni navezi ter bi jo ne nazadnje tudi poosebljal. Stara umetniška dela iz gornje izjave je mogoče razumeti kot dela, ki so že narejena, že izvedena, dokončana, zaključena, skratka so za teoretika, ki izvira iz postmoderne misli, mrtvi muzejski predmeti ali arivski zaznamki. V korakanju skozi postmoderno v sodobnost, se vzpostavi nov pogled na preteklost in zgodovino. Umetniško delo, pa čeprav je staro šele mesec, dva ali šest, je že izgubilo svojo izvorno vrednost. Zdaj je galeriji in kuratorju ponujeno kot reprodukcijski material, kot polizdelek, iz katerega naj bi sedaj nastalo nekaj, kar je umetniku dolgočasno. Mar to pomeni, da je umetniško delo narejeno zgolj za nek omejen čas in prostor in ima to vkodirano že ob nastanku? Mar to pomeni, da je sodobno umetniško delo umetniško delo omejenega in začasnega konteksta ter v trenutku, ko tega konteksta ni več, tudi delo izgubi svoj umetniški pomen. Mar to pomeni, da je sodobna umetnost zgodovinski umetnostni slog, kakor sta bila nekoč gotika in renesansa in označuje tip umetniške dejavnosti, katere umetnostni kontekst je začasen? Ta položaj je bolj očiten skozi poimenovanje v angleškem in nekaterih latinskih jezikih, kjer je beseda za sodobnost sestavljena iz besede za začasnost ter predpone, ki nam to začasnost postavi ob bok (con-temporaneity). Z malo domišljije lahko podobne zaključke izpeljemo tudi iz slovenskega izraza. In pri tem seciranju besed, ne moremo mimo zadnje besede v izjavi na vrhu tega zapisa, ki se zdi kot epitaf na nagrobnem kamnu vse umetnosti iz preteklosti. Besedo dolgočasje tako razumemo kot čas, ki traja dolgo in kar je v dolgočasju, je vpeto v trajanje. Mogoče pa je ta dolgčas, ki si ga umetnik sam pripiše, bolj kot opisuje njegov lasten odnos do starih umetniških del, uperjen proti delovanju sistema produkcije, prestavljanja in promocije umetnosti. Tako razumemo, da je umetniku dolgočasen način, s katerim nastopa njegov po sili razmer ali prostovoljno izbran partner, ki v produkcijskem procesu prevzema funkcijo transferja zbliževanju publike in umetniškega dela. Najpogosteje se mu pripisuje tudi položaj moči, ker ima po tradiciji v rokah izbiro umetnikov in umetniških del, ki jih vključi v svoje delovanje ali pa iz njega izloči.

Večinoma se umetniki sami ne zavedajo svoje moči, s katero lahko na enak način svoj servis prisilijo v delovanje po njihovi volji. To ne pomeni, da naj kot strokovnjaki za vse izsilijo izvedbo dogodka v celoti po svojih predstavah, temveč predvsem, da ne pristajajo na kompromise, ki krnijo samo umetniško delo. Galerije, muzeji in institucije imajo nekaj svoje rutine, vendar je njihov namen, v iskanju rešitev za težave pri realizaciji umetnikove vizije. Umetnikov dolgčas lahko pripišemo tudi nezadovoljstvu nad kontekstualnimi, oziroma začasnimi umetniškimi deli. Nekaj, kar je bilo nekje že postavljeno, že izvedeno, se zdi, da drugje s ponovitvijo izgubi svoj pomen, svoj žar, svojo avro. Pri tem pa je izjemnega pomena način, po katerem umetnik izbira prizorišče. Pričakuje se, da sam točno ve ali čuti, zakaj mora nekaj izvesti ravno v tistem prostoru, pa čeprav pristopa k izvedbi kot eksperimentu, kot raziskovalec. Ni namreč vseeno ali si izbere galerijo, muzej, vežo v mestni hiši ali park, kajti poleg formalnih lastnosti se vsak od prostorov vzpostavlja tudi preko pomenov, ki jih nosi kot pojav. Eksperiment ima pravico, da ne uspe, vendar umetniški dogodek, ki je namenjen publiki, slednjo vključuje kot sestavni del in ji dodeljuje vlogo v formalno-pomenski interakciji. Na koncu pa moram izraziti še strah, ki ga v meni budi trditev, da se umetnik dolgočasi. Dolgčas je sestavni del sodobne družbe, mogoče družbe velikih presežkov, hiperprodukcije in prostega časa. Včasih se mi zdi, da umetnik, kakor človek daljinskega upravljalca preskakuje z ene postaje na drugo, preskakuje z ene razstave na drugo.

Umetniška dela pojmuje kot delo na projektih, ki ga že samo po sebi dolgočasi. Zaradi vpetosti v sistem hitre produkcije je mogoče večina tistega, kar vidi publika pravzaprav nekaj, čemur bi tradicionalno rekli skica ali priprava za umetniško
delo. Tako se tehno ritmi na zabavah ponavljajo v neskončnost, vzdržujejo napetost, ki na katerikoli točki vstopa napoveduje skorajšnji dogodek. V resnici se ves čas le nekaj dogaja in človek izstopi takrat, ko se naveliča.

Vasja Nagy

Razstavo so omogočili Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov.

Avtor

Katarina Toman Kracina in Damijan Kracina

Kustos

Vasja Nagy

O projektu:

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
  • Otvoritev: sreda, 04.07.2012 ob 19.00h
  • Na ogled do 27.07.2012
  • Galerija – Vrt ZDSLU
  • Komenskega 8, Ljubljana

04.07.2012