Mítrije

Mítrije

Polona Demšar

Polona Demšar – Mítrije

Kiparski svet Polone Demšar se razpenja skozi raznolike izrazne medije od stekla do brona in kamna. Seveda pa ima v vsem tem prav posebno mesto keramika. Avtorica jo pogosto obravnava skorajda kot neke vrste kiparski fetiš, saj ji omogoča avtentičen odnos s snovjo kot tako. Njena gnetljiva telesnost, preden preide v trdno formo, velja namreč za najbolj neposredno polje kiparskega jezika in je zato, tako kot tudi risba za slikarja, najbolj izviren izraz umetnikove govorice. Avtorica se zato prav preko keramike loteva preiskovanja možnosti artikulacije tistih oblik in vsebin, ki njen osebni svet povezujejo z najbolj prvobitnimi elementi/ temami našega bivanja.

V njenih dosedanjih delih tako lahko sledimo formam in zgodbam, ki se navezujejo
na človeka, na njegovo telo (avtoportreti), na prostor okoli njega, na vprašanja spomina, družine, rojstva, ženskosti. V njenem najnovejšem ciklu, ki ga je pripravila posebej za vrt, pa je osrednje mesto formalno in simbolno prevzela ideja (zvoka), zvona. Demšarjeva se ne loteva prviË medija keramike v kontekstu prostorske postavitve, saj se zaveda, da objekti/ skulpture učinkujejo kot celota prav v medsebojnih odnosih s prostorom. Niz oblik, ki so v resnici zvonovi različnih velikosti, je želela razprostreti tam, kjer jih človek sicer najmanj pričakuje. Tako nas na vrtu pričakajo obešeni po vejah dreves in v objemu zelenja, kot bi zrasli ali bili tam že od nekdaj.

Ker gre za interaktivno skulpturo, jih je potrebno aktivirati, da zazvenijo. Gre za svojevrstno kiparsko ozvočenje vrta, kar celoti daje večplastno dinamiko, ki vpliva na gledalčeva čutila ne le preko vizualnega ampak tudi preko taktilnega in zvočnega efekta. Velja še omeniti, da je Demšarjeva v tokratno postavitev vkljičila tudi možnost odcepitve svojih kiparskih objektov od tal in s tem od njihove siceršnje težnosti. Tako so, sprva kupi gline, zemlje, blata, ki avtorico s svojo arhaično formo/materijo fascinirajo že sami po sebi, saj se dnevno sooča z njimi, tu prešli v neoprijemljiv, mehkoben zračni prostor. Demšarjeva je namreč v vseh teh glinenih gmotah prepoznala formo (narobe obrnjene) posode, najbolj prvinske funkcije/oblike tega starodavnega medija keramike.

Asociacija na zvon pa je posledično rezultirala v zvonastih oblikah, ki so omogočile prenos keramike v nov kontekst. Zemlja, fizično pregnetena z avtoričinimi rokami, zdaj v objemu zraka in v podobi zvona živi novo življenje, ki ji piše novo zgodbo. In v njej lahko prepoznamo na tej točki tudi polje magične simbolike, po kateri lahko zvon interpretiramo na različne načine. V primeru avtoričine postavitve morda še najbolj velja tisti, da zvon s položajem kemblja namiguje na vse, kar je obešeno med zemljo in nebom ter s tem vzpostavlja vez med obojim in tudi z našim podzemskim svetom. Zvok, ki ga lahko z njim proizvedemo pa nam omogoča, da to spoznanje doživimo ne le preko vidne ampak tudi preko slušne zaznave.

Barbara Sterle Vurnik

Avtor

Polona Demšar

Kustos

Barbara Sterle Vurnik

O projektu:

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
  • Otvoritev: sreda, 04.10.2011 ob 18.00h
  • Na ogled do 29.10.2011
  • Galerija – Vrt ZDSLU
  • Komenskega 8, Ljubljana

Izvedbo razstave sta omogočila Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana