Rumeni avtoportret

Rumeni avtoportret

JANA BIZJAK

Rumeni avtoportret

Zgodovina avtoportreta na Slovenskem sega, tako kakor drugod po Evropi, od poznega srednjega veka do danes. Domnevno najstarejši, leta 1459 nastala freska Janeza Ljubljanskega v cerkvi sv. Petra na Kamnem vrhu pri Ambrusu, je – kakor tudi nekateri poznejši – „skrit“,  tisti iz naslednjih obdobij pa so praviloma „podrejeni“, vse do 19.stoletja, ko so tudi pri nas prevladali samostojni. Ti so, spet s kakšno izjemo, predvsem „reprezentativni“: v tem smislu se tudi razlikujejo od modernih, ki so lahko do skrajnosti razgaljeni, čeprav pri nas, kolikor vem, le v psihološkem in ne v fizičnem smislu. Vendar tudi moderni v naši umetnosti niso posebno pogosti. Veliko umetnikov jih sploh ni naredilo (ali pa jih vsaj ne poznamo), tisti, ki so jih, pa so se pogosto omejili na enega ali dva. Kratkih serij je malo in še precej manj je velikih, ki nam kažejo umetnika skozi vse njegovo ustvarjalno obdobje. Seveda pa to ne velja samo za Slovenijo: vsi vemo za Rembrandta in za Van Gogha, vendar sta njuna avtoportretna opusa tudi v najširšem okviru izjemi in ne pravilo.

Takšna izjema je tudi avtoportretni opus Jane Vizjak, ki definiciji velike serije ustreza tako v časovnem kakor v številčnem smislu. Avtoportrete je ustvarjala od študijskih let do danes; zanesljivo katalogiziranih jih je 131, približno deset pa jih je tako ali drugače izgubljenih. Raznovrstni so tudi formati: ti segajo od malega „intimnega“, omejenega na obraz ali kvečjemu na poprsje, prek srednjega do celopostavnega.

Celopostavni format v primeru avtportretov ni običajen, ne gre pa prezreti, da se z njim srečujemo v opusu Gabrijela Stupice, enega od dveh umetnikov, ki ju Jana Vizjak ob svojih avtoportretih omenja kot zgleda; drugi je Rembrandt. Ob tem se postavlja vprašanje, kaj variante starejših mojstrov – poleg osnovne teme – povezuje z njenimi. Odgovorov je več, ključni pa sta dve značilnosti: najprej neprizanesljivost vase uprtega pogleda in potem drznost, s katero se umetnica kaže v neštetih trenutkih in razpoloženjih, tudi v takšnih, na katere povprečni raje pozabimo.

Izjemna pa je tudi zgodba slikarkinega likovnega razvoja. Njen prvi pomembni ohranjeni avtoportret, Specialka iz leta 1981 (naslovi so praviloma faktografski, namenjeni ločevanju slik, ne pa njihovemu razumevanju: to avtorica pričakuje od gledalca), je v likovnem smislu akademsko nevtralen v skladu s pravili ljubljanske akademije zgodnjih osemdesetih let. Nekateri nekoliko poznejši (Dvojica, 1989) kažejo, da se je avtorica ukvarjala s problematiko t.i. „nove podobe“, ki pa nanjo očitno ni naredila posebnega vtisa; in končno dva avtoportreta, ki sta – kakor pričata naslova – nastala leta 1990 pred odhodom v Düsseldorf, zrelo reinterpretirata značilno „otročje“ naivno in nerodno Stupičevo figuro.

V Düsseldorfu je slikarka študirala pri profesorju Gotthardu Graubnerju (1930-2013), enem od ključnih nemških modernistov obdobja po drugi svetovni vojni in med vsemi najpomembnejšemu nadaljevalcu severnjaške romantične tradicije. Graubnerjeva dela je mogoče primerjati s slikami povojnih newyorških slikarjev, vendar večini označba „prostor barv“ ustreza veliko bolje od običajnega „barvnega polja“; še bolj natančno, „prostor barv in svetlobe“, ključnih elementov, s katerimi je ustvarjal magični svet svoje umetnosti.

Graubnerjevi principi so na Jano Vizjak očitno učinkovali kot razodetje. O tem pričajo njeni v zgodnjih devetdesetih letih nastali avtoportreti, nekateri dramatični in drugi zabavni (predvsem mala, likovno še vedno „prehodna“ samokarikatura iz leta 1991), ki kažejo, kako hitro, skoraj v hipu, je prevzela profesorjeva načela in jih prilagodila svojim umetniškim hotenjem. Od začetka devetdesetih let do danes svoj lik postavlja v likovno značilno oblikovane prostore, ki predstavljajo osnovne Seelenlandschaften, „krajine duše“ (če si izposodim priljubljeni izraz še enega nemškega umetnika, koreografa Uweja Scholza) njenih slik.

Jana Vizjak skratka stoji na ramenih svojega pred(hod)nika, vendar se od njega tudi bistveno razlikuje: sodelovanje likov – ki jih Graubner ni upodabljal – in osnovne „krajine“ je njena rešitev, ki je bila nakazana, ne pa tudi dorečena, že na avtoportretih, nastalih pred odhodom v Nemčijo. Ob svojih delih včasih pomisli tudi na še starejša dela: še eden od avtoportretov, na katerih so prisotni samokarikaturni poudarki, „osupli“ iz leta 1996, nas npr. spomni na znamenito malo Rembrandtovo grafiko iz leta 1630. V tem primeru gre za hommage staremu mojstru; takšnih avtoportretov je v umetničinem opusu še nekaj (ob nekaterih celopostavnih, ki slikarko kažejo ob štafelaju, se npr. lahko spomnimo na Velázqueza), pogosti pa niso. Umetnica se praviloma osredotoča na samoopazovanje in ne misli na zgodovinske reference, pa čeprav je njen vodilni princip isti kakor pri vseh prvovrstnih avtoportretistih preteklih obdobij: kakor ti se nam tudi ona hkrati predstavlja v vlogi opazovanega objekta in v vlogi subjekta, ki ta objekt zaznamuje vse prej ko neprizadeto.

dr. Lev Menaše

 

AVTORICA

Jana Bizjak

Kustos

dr. Lev Menaše

O projektu:

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
  • Otvoritev: sreda, 15.04.2015 ob 19.00h
  • Na ogled do 21.06.2015
  • Ljubljanski grad 
  • Peterokotni stolp

Projekt sta podprla:

  • Mestna občina Ljubljana