Skratka – Radovednost

Skratka – Radovednost

Primož Pugelj

Skratka – Radovednost

Veselov vrt je relativno intimen prostor na meji med javnim in zasebnim. Ni dovolj odprt, da bi ga lahko vsak mimoidoči uporabil za pribežališče od vrveža na mestnih ulicah. Najprej bi si moral drzniti stopiti skozi vrata v temen hodnik, ki vodi na stopnišče in dvorišče, na koncu dvorišča pa bi ga srečala še žičnata ograja z zaklenjenimi vrati. Dostop do ograje je sicer vedno prost in tudi vrt umetnosti je od tam prosto na ogled. Podobno kot so na ogled tudi živali v zooloških vrtovih. Za razliko od teh, je v notranjost vrta umetnosti občasno mogoče vstopiti in se pobliže srečati z njegovimi prebivalci. Ko je obiskovalec enkrat na vrtu, ga vrt objame s svojim prostorom in mu zapre pogled s svojimi ograjenimi stranicami. Še dvorišče, s katerega je prej lahko opazoval noter, postane za pogled navzven nekako odsotno. Vrt je pravi hortus conclusus, ki pogleda ne spušča ven, zapira ga vase, vrača opazovalcu. V ugodju občutka varnosti se ni težko prepustiti vizijam, ki jih zbujajo začasna umetniška dela v družbi stalnega monolita ali njemu navkljub. Po drugi strani pa lahko domišljijo vzburi tudi zvok listov v igrivem vetru, žarki sonca med vejami dreves in igra svetlobe in senc na tleh in po površinah, ki obdajajo vrt. Radoveden gost se mogoče celo loti raziskovanja grmovja in mikrokozmosa v podrasti ali malem betonskem koritu, v katerem je vedno voda. Čez čas pa se lahko v duha prikrade rahel dolgčas in se začne ozirati na zgornji rob ograj ob daljših stranicah. Mogoče se notranje, v duhu začne spraševati o svetu onkraj horizonta, morda pa njegovo pozornost pritegne nek zvok z druge strani. Ograda je višja od njegovega očišča, zato najprej poskusi s skakanjem vreči oko na drugo stran, vendar neuspešno. Naslednja možnost je še iskanje vrzeli ali vsaj špranje, skozi katero bi lahko stisnil svojo črno luknjico, da lahko vanjo skoči prizor iz zunanjega sveta. A radovednež je vedno v nevarnosti, da se mu lahko kadarkoli pripeti karkoli nenavadnega. Kaj pa, če ga na drugi strani špranje čaka nekdo, da mu prst porine v oko? A vendar je potrebno radovednost jemati kot čednost. Vsaj tisto preprosto, otroško radovednost, ki pomaga človeku rasti in se razvijati. Tudi Peter Nos, ki je bil vsemu kos, je imel nos vedno povezan, vendar doživel je pa marsikaj. Prestopanje meja, poizkušanje drugačnega, seganje v neznano je vedno najprej čisto osebna izkušnja, ki jo lahko povežemo z učenjem na napakah ali plezanjem po trnju proti (vedno nedosegljivim) zvezdam.

Izkušnja drugega človeka je po drugi strani tudi izkušnja vseh, ki so jo sposobni ponotranjiti in z njo stopiti še enkrat na isto pot a drugače ali drugam, na enak način. Za radovednost te vrste je potreben pogum, ki je predvsem pogum koraka iz varnosti znanega v negotovost neznanega. Žene ga lahko tudi nemirnost, ki jo nosi slovenski rek o radovednosti in miški, a z druge strani se kaj hitro prikrade angleški ‘Curiosity killed the cat’. Ta nas pelje od prsta v očesu do vrha stolpa, ki ga je na Veselov vrt postavil kipar Primož Pugelj, da bi lahko z varnega opazoval, kaj se dogaja pri sosedovih na drugi strani ograde ali še dlje. Opazovalni stolp omogoča privzdignjen položaj, s katerega se prostor in stvari v njem vidi drugače kot s tal. Obzorje postane širše, vendar se s privzdignjenostjo pojavi tudi oddaljenost od dogajanja, ki je podobna tisti, ki jo opazovalcu omogoča camera obscura. Opazovalec naenkrat ni več del opazovanega sveta. Seveda, fiziki so res dokazali, da se fotoni, ki so potujoči delci svetlobe, različno vedejo, kadar jih opazujemo in kadar jih ne, vendar to za položaj voajerja lahko niti ni zelo pomembno. Kljub temu, da je oddaljen od opazovanega, to še ne pomeni, da sam ne more biti opažen. Ravno ta plat izpostavljenosti je grožnja, ki jo v družbi že dolgo uporabljajo za nadzor in samoomejevanje množic. Vse religije poznajo koncept očesa, ki vse vidi in ga predstavljajo za krutega sodnika, ki pravilno delovanje nagradi, nepravilno pa kaznuje. Po tem principu si je tudi Jeremy Bentham zamislil svoj panopticon za model kaznilnice, v katerem se vsak kaznjenec ves čas počuti opazovan in se tudi vede temu primerno. Opazovalec, ki je skrit za zrcalnim steklom si lahko celo privošči, da ne opazuje, pa bo v opazovančevih očeh še vedno prisoten. Medtem pa je položaj na Pugljevem stolpu bolj izpostavljen. Kdor pa nanj ne bo splezal, mu še vedno preostane potovanje po lastnem domišljijskem svetu, da si predstavlja, kaj se dogaja pri sosedovih in mogoče, če je zares radoveden, tam doživi še bolj zanimive stvari, kot bi jih videl iz privzdignjene daljave.

Vasja Nagy

 

Avtor

Primož Pugelj

Kustos

Vasja Nagy

O projektu:

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
  • Otvoritev: sreda, 17.9.2014 ob 18.uri
  • Na ogled do 17.10. 2014
  • Galerija Veselov vrt
  • Komenskega 8, Ljubljana

Podpora:

  • Mestna občina Ljubljana
  • Ministrstvo za kulturo RS
  • ZDSLU
  • Visart