TADEJ TORČ Inventar golega prostora 4.2. – 3.4.2016 Ljubljanski grad Peterokotni stolp

TADEJ TORČ Inventar golega prostora 4.2. – 3.4.2016 Ljubljanski grad Peterokotni stolp

Inventar golega prostora

Kiparska instalacija v Peterokotnem stolpu

Je umetnost meditacija sama po sebi ali pa je med njima posebna vzročna zveza: abstraktna ali lahko tudi zelo konkretna?  Ali lahko v tem smislu postavimo enačaj med vašim dosedanjim vizualnim razglabljanjem v kontekstu estetske praznine in ga nadalje navežemo na tokratno predstavitev v Peterokotnem stolpu Ljubljanskega gradu, ki ste jo poimenovali »Inventar golega prostora«.

Položaj pojma umetnosti, če je pojem, ki določa, je torej že v polju množice konstruktov v sistemu kontradiktornih rešitev. Le te pa imajo v jedru način razločevanja, razklanosti. Potem se torej odmikam od pojma ležečega znotraj množice, oziroma mi je pomen stoječ na robu množice bistven.

Tam se v upanju na dialog, ki pomeni razumevanje, spoznanje niča (nične točke) kot stičišča golega prostora (prostorskega polja, polja potenciala) s poljem zavesti, generira rezultanta, ki pa se zatem logično zopet odkloni. V trenutku odklona je naplavljen predmet.

V krožnih ponovitvah nastaja množica predmetov. Pozneje lahko dobivajo razne pomene, potopljeni so lahko v različne, konstruirane prostore znotraj množice. Vendar to za sam pojav predmeta ni bistveno. On je vedno le plod iskanja, povezanosti z dejansko stvarnostjo golega prostorskega polja. Razrešitve seveda nikoli ni, oziroma se nahaja v pojemanju proti nični točki.

Nenehno, vsakdanje  kroženje v polju stvarnosti, kjer ni fizičnih vrat oziroma so zaklenjena in ni ključa. Tam kjer se predmet ne razpira na pogled in piskalo ne oblikuje pomena v odprtini skozi katero bi se izlil glasen zvok, se v dotiku brez dotika, v zvoku brez zvoka, razpira prostor.

Meditacija je nihanje okoli osi in pojem umetnosti je verjetno blizu naplavinam nenehnega kroženja.

Če je umetnost proces, pot po hodniku od tu do tam, se njuna zveza izrisuje v sečišču vertikale in horizontale. Na tej poti je bistveno spoznanje ostati tu. Nizati istosti na vertikalno pot, kar pomeni motriti, snovati, venomer v istem delu polja. Drugotno ne prispeva k razrešitvi saj  vemo, da odrešitve ni. Pot je krožna in le vertikalna pot pripelje do tistih drugih vrat za katerimi se skriva spoznanje enotnega polja.

Predstavitev je vezana, oziroma utemeljena na pomenu vertikalno določenega prostora stolpa. Pri tem moramo poudariti, da gre za vsebino ozadja za katero upam, da bo prežemala izkušnjo prostora in bo postavitev zmogla zamik od  evidentne kulise ali scenografije.

Glede na to, da v mojem dosedanjem delu ni bilo kontinuitete predstavitev in posledično  zaznanega stopnišča (kontinuirane analize in sinteze prostorskega koncepta praznine v likovnih artikulacijah), želim, da bi stolp s svojo minimalistično – preprosto a dosledno artikulacijo pomena bolje fokusiral opisano sečišče.

(Aleksander Bassin, kustos razstave)

fotografije postavitve