V DRHTEČI LUČI

V DRHTEČI LUČI

Arven Šakti Kralj Szomi

Arven Šakti Kralj Szomi – V drhteči luči

Fotografska postavitev, Prostorska postavitev na prostem, cikel »Štirje letni časi« / JESEN 2013

Razbita okna v mestu

Ljubljana je mesto. Kakor v vsakem drugem mestu so tudi tu prostori, ki jih poseljuje in s katerimi živi več, z drugimi pa manj ljudi. Prav tako so v mestih neizbežni prazni, celo zapuščeni prostori. To so lahko nekdanje tovarne, v katerih so v preteklosti ropotali stroji, trgovine ob prometnih ulicah, pisarne v prvem nadstropju ali stanovanja odsotnih dedičev. To je lahko tudi stanovanjska soseska, ki sameva zaradi zgrešene investicije in pohlepa investitorja. Lahko je to praznina med parkiriščem in železniško progo, opuščena gradbena jama za zaščitno ograjo ali dvorišče stare, bolj ali manj meščanske hiše, s katerim se nihče noče ukvarjati. Prav takšnega si predstavljam ta vrt pred leti. Takrat, ko zanj še ni skrbelo nobeno društvo.

Predstavljam si ga prepuščenega samemu sebi, ki pa mu zaradi človeške bližine tudi narava ni mogla popolnoma zavladati. Najbrž ni bil čisto tak. Vendar že samo dejstvo, da je v njegovo energetsko tkivo posegel Marko Pogačnik s svojim litopunkturnim monolitom, priča o degradiranosti vrta v preteklosti kot krajine in prostora. Danes Vrt oživljajo redni obiskovalci in ustvarjalci. Mogoče je nekoliko ponesrečeno ločen z ograjo od dvorišča s parkiriščem, a sam po sebi lahko nudi človeku sprostitev med vegetacijo, umetniškimi posegi in včasih komarji, ki se v toplih mesecih izlegajo iz stoječe vode. Na koncu Vrta je bela stena severne fasade sosednje hiše. Kljub bršljanu, ki jo počasi zarašča, z belino sporoča, da je del skupnosti in civilizirana. Celo bršljan na njej deluje kot načrtno gojen okras.

Popolnoma drugačne občutke bi zbujala stena z razbitimi okni. Arven Šakti Kralj Szomi je s svojimi fotografi jami v preteklosti že večkrat posegla v prostor na način, ki mu dodeli vlogo sestavnega dela postavitve in ne le praznega prostora, v katerem so razstavljene fotografi je. Pri tem ne gre le za posebno, prostoru prilagojeno postavitev, temveč za vključevanje specifi čnih lastnosti prostora, da formalno in simbolno gradijo tkivo site-specific umetniškega dela. Na njeno preteklo delo pa lahko navežemo tudi poudarek na lastnosti, ki jo pripisujemo fotografi ji, da v sedanjost prinese predmete in prostore iz preteklosti in z nekega drugega kraja.

Za tokratno intervencijo v Vrtu se je umetnica odločila uporabiti fotografi jo zapuščene opekarne v Prekmurju, ki jo je povečala preko naravne velikosti in jo napela čez belo steno na koncu vrta. Velikost ima pri fotografi ji enak pomen kot pri sliki, kipu ali arhitekturi, saj vzpostavlja točno določeno razmerje do opazovalčevega telesa. Ena stvar je zgolj dokumentarni prenos informacij, ki poteka vzporedno z besedilom, ki pojasnjuje, kaj fotografi ja kaže, nekaj čisto drugega pa je fotografska podoba, ki deluje z vsem sporočilom sama po sebi. Fotografi jo na Vrtu lahko dojemamo, kot dokument neke druge stene, v nekem drugem času. Tako bi jo dojeli tudi, če bi jo videli natisnjeno v knjigi. Vendar se tu kaže kot del arhitekturnega prostora fizične prisotnosti. Razbita okna, ki prekrivajo belo steno, niso le simbol razbitih oken neke odsotne arhitekture v oddaljenem času, temveč postanejo del Vrta in del sosednje stavbe tukaj in zdaj. Vrt spremenijo s svojo prisotnostjo kot simbol, z iluzionizmom pa v fizičnem razmerju do opazovalca.

Vrt naenkrat ni več skoraj idilična krajina. S to fotografi jo naenkrat postane cona, ki meji na degradiran prostor na drugi strani. Toda degradacija in propad s tem nista omejena. V tem primeru ne pomaga niti ponosno zapičen monolit. Razbita okna so po eni strani znak zapuščenosti in mogoče bi jih kdo celo povezal z romanticizmom, saj pričajo o redu, ki ga ni več. Poleg tega s svojo estetiko ostrih robov in pričanjem o nekoč lepših časih, delujejo tudi naravnost nostalgično. Če pa vprašamo kriminologe, so razbita okna tudi znak, da prostor ni pod nadzorom. Odsotni so tako plačani čuvaji kot zavzetost posameznikov v družbi, da bi se vzdrževal red. Red in disciplina. Razrašča se celo bršljan in ostala ne-bodi-je-treba narava vdira z ene in druge strani. Okna, razbita in cela, so do nje ravnodušna.

Trnuljčica je arhetip iz človeške psihoanalize in zato se mi z njo ukvarjamo. Tako tudi z razbitimi okni, zaraščenimi vrtovi, polomljenimi ograjami in strtimi srci. Zdaj so na vrtu okna razbita. Bodo ljudje zaradi delovanja privlačnosti nereda začeli tu odlagati odpadke in razbijati še kaj drugega?

Vasja Nagy

Avtor

Arven Šakti Kralj Szomi

Kustos

Vasja Nagy

O projektu:

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
  • Otvoritev: sreda, 4.09.2013 ob 18.00h
  • Na ogled do 24.09.2013
  • Galerija – Vrt ZDSLU
  • Breg 22, Ljubljana