ZDENKO HUZJAN Zažem /12.9. – 2.10.2016/

ZDENKO HUZJAN Zažem /12.9. – 2.10.2016/

ZAŽEM

Pred nekaj meseci sem v eni izmed ljubljanskih galerij videla drobno grafiko Zdenka Huzjana. Črno-bela podoba me je nagovorila s svojo iskreno neposrednostjo in v trenutku sem se odločila, da slikarja povprašam, ali bi bil pripravljen za pričujočo razstavo pokazati le svoje risbe. Risba me prepriča, saj je v svojem počelu najintimnejše likovno ustvarjanje. Lahko je končno delo, praviloma in najpogosteje pa gre za skico, študijo, razmišljanje ali zgolj nenadzorovan sprehod z risalom po nosilcu, kjer ostaja sled. Ali bo ta sled vzdržala ustvarjalčevo kritiko in ali bo v naslednjih korakih prešla v kako drugo likovno tehniko, je stvar navdiha in presoje. Risba je skoraj vedno prva reakcija na hipno idejo, ki v naslednjem trenutku prav tako hitro lahko ne obstaja več. In prav zato je neprecenljiva; je najdragocenejši dokument procesa misli tistega, ki je naše bivanje v nekem obdobju oplemenitil z umetniško stvaritvijo. Brskanje med poslikanimi in porisanimi papirji v umetnikovem ateljeju je za povabljenega svojevrstno doživetje. Dotikati se del, ki še niso zastekljena in okvirjena, poseganje in drezanje v njihovo zasebnost, izbrati tistih nekaj, ki se bodo soočila z obiskovalci galerije; vse to so privilegiji, ki jim je čas skopo odmerjen. Risba na papirju je občutljiva, hitro se umaže, zmečka, strga. Vse te lastnosti poudarjajo vsebine Huzjanovih motivov. Vedno prisotna figura (ali figure) je svoje samotno bivanje v risbah izpovedala, izrazila in prikazala do obisti. Nobene agresije ni v teh bitjih. V svoji tihoti čepijo in često še zgolj eterično lebdijo. Berač, Prvi sneg, Samotno bitje je le nekaj naslovov, s katerimi je umetnik opisal svoja dela, in tiste risbe, ki so ostale brez besednega opisa, v gledalcu pustijo enako sled. Lik figure nikoli ni povsem določen, morda gre za osamljenega človeka, njegovo dušo, senco, porajajočo se figuro … Občutenja, ki jih izvabljajo, so prav tako dvojna: žalost, groza, osamljenost in na drugi strani tolažba, sočutje, samost. Odsotnost aktivnosti teh likov je hkrati potrditev njihove večne prisotnosti. So tukaj, kjer so bili že zdavnaj in bodo ostali še daleč v prihodnosti. Vendar, kar je najpomembnejše, zdaj so tukaj. So tolažeči pričevalci našega obstoja. Prav nobene pripovedne razlike ni med deli, kjer se je umetnik odločil prikazati eno, dve ali več figur. Tudi kadar jih je več, gre za posameznike v skupini in med njimi ni nobene komunikacije. Še več, komunikacija med upodobljenci je povsem enakovredna komunikaciji z gledalcem. Poteka na na neki višji ali vzvišeni ravni. Takoj ko so risbe zastekljene in okvirjene, izgubijo del svoje neposrednosti, vendar le kar se tiče njihove fragilnosti. Prav steklo in okvir pomagata podobi ohraniti njuno vidno prezenco, ki je za nas, gledalce nujna. Lom svetlobe in zrcalnost steklene povšine pa ustvarita še izjemen učinek, ko se gledalčeva podoba naenkrat znajde na in v slikovni površini. To je edinstven učinek, ki ponuja vsakemu posameznemu obiskovalcu vsaj za trenutek občutek, da je prav to umetniško delo tukaj samo zanj, v tem hipu je le njegovo. Formalno sta steklo in okvir skrajna robova umetnikove risbe. Zdenko Huzjan pa tudi o svojih figurah pogosto govori kot o robnih, kar si lahko pojasnjujemo na veliko načinov. Gotovo je, da je Huzjanovo slikarsvo zaznamovalo prekmursko poreklo in melanholičen značaj, s katerim tako radi označujemo prebivalce skrajnega severovzhoda Slovenije. Kadar so dela podnaslovljena, nas slikar usmerja k razmišljanju o čutenjih, ki jih najraje puščamo ob strani. Včasih figuro povsem nazorno umesti v enega izmed robov njenega nosilca. Rob tako ali drugače, rob je del celote, če ga ni, ni zaključka in ni celote. Umetnik uporabi različ- na likovna pomagala, da z njimi opredeli prostor v risbi, določi mesto, kjer bo figura bivala. Pretežno so risbe nastale v tehniki oglja, ki ga lahko kombinira tudi z akrilom. Oglje mu daje svobodo ohraniti risbo čisto ali jo zabrisati in ustvariti že povsem slikarski učinek mehkega prehajanja v navidezni slikovni prostor. Ponavljajoča se črna pika ali črta na belem nosilcu pričarata videnje prekmurske ravnice, osamljena črta je hrepenenje po horizontu, krog ali kvadrat sta osnovna elementa, v katera so že stari mojstri vrisovali človeško telo in že od prazgodovine predstavljata popolnost. Kadar figura nima podpore kateregakoli izmed omenjenih elementov, se zgodi zanimiv preobrat. Takrat je figura cela. Predstavljena je v stanju samosti. Je sama, vendar ni osamljena. Slikarju je uspel (popolni), kakor sam pravi, zažem. Figura se je objela, začutila, doživela in isto možnost je ponudila tudi gledalcu … da se zgradim v zid ki bo vzdržal.

Nataša Smolič