Zgodovina

Zgodovina društva

pripravila: Alenka Gerlovič

Najbolj uspešna je vzgoja likovnega občinstva, če začnemo z vzgojo otrok.

Najbrž je bilo leta1954, ko sta ljubljanske likovne pedagoge obiskala slikar Josip Roca in psihologinja dr. Anka Matić iz Zagreba, da bi nas seznanila s sodobnejšim likovnim poukom v prihodnji reformirani osemletni osnovni šoli. Srečanje je vodil slikar Drago Vidmar. Večina učiteljev likovnega pouka je bila likovnih umetnikov, članov DSLU-ja. Iz naših vrst se je takrat oblikovala komisija za sodobni likovni pouk, ki ji je dala streho nad glavo Zveza prijateljev mladine.

Vsi člani komisije niso bili likovni umetniki, ampak tudi psihologi, pedagogi, učitelji in vzgojiteljice, vendar večina likovnikov. Vkljub nasprotovanju konservativnih prosvetnih delavcev na oblasti smo vendarle s sodelovanjem sorodno mislečih v drugih republikah prodrli s sodobnim, na otrokovi ustvarjalnosti temelječem likovnim poukom, ki je bil sprejet za reformirano osemletko (najbrž leta 1958). Za drugačno šolo pripravljene učitelje je bilo treba šele seznaniti z novimi hotenji. Zato smo obšli številne šole z razstavami otroških risb in predavanji. Vse to je preraslo možnosti komisije pri Zvezi prijateljev mladine ali skupine likovnih pedagogov, umetnikov in članov DSLU-ja. Ustanovili smo Društvo likovnih pedagogov. Prvi predsednik je bil slikar France Uršič. če se prav spominjam, je temu društvu DSLU ponudilo prostore in pomoč svoje administracije. Ko pa je odšla generacija likovnikov pedagogov, ki je utrla pot sodobnemu likovnemu pouku, v pokoj, je Društvo likovnih pedagogov zamrlo. Njegov (neurejeni) arhiv, vključno z odličnimi deli otrok z društvenih razstav, je ostal v prostorih DSLU-ja, kjer je (morda) še danes. Na več občnih zborih DSLU-ja sem predlagala, naj da DSLU pobudo, da bi se Društvo likovnih pedagogov spet ustanovilo. Pripravljalni odbor, ki ga je DSLU sklicalo, pa se ni sestal oziroma je prišlo na sejo premalo članov. Ali je bilo to društvo pozneje vendarle ustanovljeno, ne vem. Vsekakor bi kazalo njegov arhiv v pisarni DSLU-ja ohraniti in urediti, že zaradi zgodovine likovne vzgoje.

Med zadnjo reformo osnovne šole v devetletko so prevzeli usodo likovne vzgoje mladih v roke sociologi kulture. Vkljub protestom likovnih pedagogov so črtali ali skrajno omejili likovno vzgojo v višjih razredih in s tem prekinili organski razvoj likovne vzgoje otroka v mladostnika in odraslega človeka.

USTANOVITEV DRUŠTVA SLOVENSKIH LIKOVNIH UMETNIKOV

Ustanovitev društva

Moj spomin na delo DSLU-ja se nanaša zgolj na čas po 2. svetovni vojni, ko je bilo društvo na novo ustanovljeno (med vojno najbrž ni delovalo).

Bila sem navzoča na ustanovnem občnem zboru. Moral je biti proti koncu l.1945 ali v začetku l.1946, verjetneje 1945. Prvi predsednik je postal Božidar Jakac.

Spominjam se razprave, ki jo je sprožil Marij Pregelj, da naj bi namreč organizirali društvo po likovnih smereh. Jaz sem temu nasprotovala, saj sem menila, da ne gre za likovne smeri, ampak bolj za merjenje moči po skupinah. Odločili smo se za enotno organizacijo.

Članov je bilo takrat še malo, saj je za večji priliv članstva poskrbela šele komaj ustanovljena Akademija. Najbrž se je društvo zgledovalo po tedanji komunistični partiji, ki je imela v svojih vrstah člane in kandidate, in je tudi medse vključilo člane in kandidate. Slednji naj bi bili tisti likovniki, ki so si morali šele s poznejšimi, kvalitetnejšimi deli priboriti vstop v članstvo. Jaz sem bila nekaj časa kandidatka.

Odbor in umetniški svet so sestavljali samo člani. Za delo v umetniškem svetu je bilo med člani več zanimanja, saj je odločal o sprejemu v društvo, o nagradah, pozneje tudi o štipendijah ipd.

Društvo je obsegalo sprva vso Slovenijo, vendar je imel Maribor posebej svoj pododbor, morda celo že v predvojnem času. Na vsakem občnem zboru DSLU-ja je zastopnik Maribora o delu pododbora poročal posebej.

Bledo se spominjam, da je bila pisarna DSLU-ja nekaj časa v Jakopičevem paviljonu, kjer sta bili razen razstavnih prostorov še dve sobi, ena kot atelje, nato pa na Šelenburgovi ulici, nasproti Ria. V spominu imam tudi starejšega gospoda, ki naj bi bil naš administrativni tajnik. Gospa Nada Pavšič pa nasprotno trdi, da je bila prva tajnica DSLU-ja ona. Spominja se, da je bila njena naloga pobiranje članarine in skrb za zapisnike sestankov in občnih zborov društva. Pisarna se je nato preselila v gornje prostore Male galerije. Le-to je ustanovilo in uredilo društvo, a je ostala njegova le kratek čas, ker se je zanjo začela zanimati Moderna galerija in jo tudi prevzela. Po Nadi Pavšič je krajši čas opravljala tajniške posle Majda Jerman, za njo pa neki starejši moški, potem pa Miljana Pogačnik. Ko je moralo društvo zapustiti Malo galerijo, je gostovalo na Starem trgu 11a, v hiši takrat že pokojne Lili Novy. Ko je prevzelo hišo na Komenskega ulici, se je pisarna preselila tja. Tajnica je bila nekaj let Zlata Pregelj, za njo Metka Simončič, nato Vanda Novak in nazadnje slikar Darko Birsa.

Mislim, da moram omeniti tudi Tončko Otrin, ki je bila zaposlena kot “kurirka”, a je bila pripravljena in sposobna pomagati povsod. Prava “deklica za vse”.

Sprva so bili izvoljeni upravni odbori zelo aktivni. Administrativno osebje je izvrševalo naloge odbora. Zdi se mi pa, da je v letih pred sedanjo krizo Zveze upravni odbor DSLU-ja administraciji prepuščal vse bolj samostojno delo. Spominjam se, da sem bila v komisiji za izbor administrativnega tajnika, ki je po odhodu tajnice Vande Novak med mnogimi kandidati izbrala pravnico Kovičevo, hčerko radijske novinarke Brede Kovič. Upravni odbor sklepa komisije ni upošteval. Odločil se je za kolego Darka Birso, češ da je študiral tudi politologijo in bo lahko samostojno hodil na številne sestanke in zastopal DSLU na Ministrstvu oz. Kulturni skupnosti. Menim, da so si izvoljeni člani na ta način hoteli prihraniti nevšečne opravke na teh naslovih. Spominjam se, da sem v času, ko sem bila izvoljena tajnica odbora in po sili (zaradi odsotnosti predsednika Ciuhe) še opravljalka predsedniških poslov, skoraj vsak dan prihajala v pisarno Društva in podpisovala vse dopise, ki jih je pripravila naša tedanja vzorna tajnica Metka Simončič.

UMETNIŠKA ZADRUGA

Ustanovitev umetniške zadruge

Nekaj pozneje kot DSLU, morda tudi še v l.1945, je bila ustanovljena Umetniška zadruga kot sicer samostojno podjetje, a materialna osnova DSLU-ja. člani so bili člani DSLU-ja, pa tudi nekateri amaterji, umetni obrtniki ipd. Vedeti je treba, da takoj po vojni ni bilo mogoče dobiti likovnih materialov, ne orodja. Zato smo vrata v Umetniško zadrugo širše odprli. Zadruga je imela svoje prostore v Šelenburgovi ulici, nasproti Ria, kjer je zdaj poslopje Konzorcija. Prednji prostor je bila manjša galerija, zadaj pisarna, na dvorišču pa mizarska delavnica za okvirje in sobica, ki je nekaj časa služila kot pisarna Društva in odbora UZ. UZ je prevzela tudi nacionalizirano livarsko delavnico na Ižanski cesti.

Prvi predsednik upravnega odbora UZ je bil Drago Vidmar. Zadruga je nabavljala likovne materiale in orodja, uokvirjala slike ter jih na razstavah v galeriji tudi prodajala, odlivala kiparska dela, tudi spomenike. Letna bilanca podjetja je bila zmeraj pozitivna.

Tista leta je bila galerija UZ edina komercialna galerija za likovna dela v Sloveniji, če izvzamemo galerijo Kos. Odkupi likovnih del seveda niso potekali samo prek galerij, ampak tudi z razstav v Jakopičevem paviljonu in neposredno od avtorjev. Kupci so bili povečini državni organi, družbenopolitične organizacije, nekaj pozneje javna podjetja in redko zasebniki.

Prvi dve leti po vojni, ko država še ni začela z večjimi gospodarskimi vlaganji, je bilo denarja za odkupe dovolj, cene pa nizke. Odkupovalci so bili večinoma likovno neizobraženi ljudje iz vrst državne in politične birokracije, kar je vplivalo na kvaliteto izbora. To nekritično odkupovanje tudi manjvrednih del se je končalo z ustanovitvijo državne strokovne odkupne komisije, ki pa že ni imela za odkupe z razstav na voljo toliko denarja kot prej sami funkcionarji. Seveda ni šlo samo za odkupe, ampak tudi za večja naročila (skupščina). Razen mnenja strokovnih komisij je pri teh odločal tudi ugled, ki so ga imeli nekateri avtorji pri vplivnih politikih (Maček).

Glede večjih likovnih del je bilo največ naročil za spomenike NOB. Večinoma jih je ustvarjal ožji krog že uveljavljenih kiparjev. Pa je prišel slikar Zoran Didek na misel, da bi našli še kaka naročila tudi prek Umetniške zadruge in bi jih uresničile delovne skupine kiparjev, ki do tedaj morda še niso dobile naročil. To je bil povod za razdor med člani Društva. Tedanji predsednik upravnega odbora DSLU-ja se je, čeprav sam kot slikar za naročila ni bil zainteresiran, posebej posvetil “razkrivanju” domnevnih nepravilnosti v Zadrugi. Ker sem bila takrat članica upravnega odbora Zadruge, sem se lotila raziskovanja teh kritik in ugotovila, da so iz trte zvite. Tu ne bi razpredala, dejstvo pa je, da je gonja proti Umetniški zadrugi temu gospodarskemu podjetju Društva zelo škodovala. Ko se je začel graditi Konzorcij in so porušili nizke hiše nasproti Ria, v katerih je imela prostore tudi UZ, je dobila Zadruga kot nadomestilo majcen lokal, brez galerije in mizarske delavnice, na Trubarjevi cesti. Takoj ji je zelo padel promet. Spominjam se pa, da se je dogovarjala z oblastmi, da se bo namesto porušenih prostorov preselila v prvo nadstropje nad antikvariatom nasproti Rotovža. Govorili so celo o skupni grafični delavnici prav tam za člane, ki niso imeli tiskarskega stroja doma (Mednarodni grafični center še ni obstajal) in, če se prav spominjam, celo o tkalnici za tapiserije. Menda je imel pri dodeljevanju teh prostorov besedo minister za kulturo Boris Kocjančič.

V tistem času so reformirali kmetijske zadruge in izločili iz njih tiste dejavnosti, ki niso bile kmetijske ( gostinstvo ipd.). Na to se je skliceval poslovodja zadružne livarne na Ižanski cesti, češ da le-ta ne spada k likovni dejavnosti. V resnici je bila livarna na območju tedanje občine Vič-Rudnik, davki pa so šli v občino Center, kjer je bil sedež UZ. Očitno je bil poslovodja pod vplivom interesov občine Vič-Rudnik. Zadruga si je prek sodišča v zadnji instanci izborila priznanje, da je odlivanje bronaste plastike vendarle del tehnološkega postopka pri kiparstvu. Morala bi livarno spet prevzeti. Takrat pa je poklical minister za kulturo Boris Kocjančič upravni odbor UZ s predsednico Sonjo Šegula – Vončina. Finančni položaj UZ je bil tedaj že skrajno slab: odpadli so prostori z galerijo in mizarsko delavnico, dolgo časa ni bilo dohodkov od livarne, tako imenovane družbene dajatve (davki) pa so se večale. UZ je zabredla v dolgove. Izhod bi morda bil, če bi se uresničil načrt, da bi UZ dobila prostore nasproti Magistratu. Minister Kocjančič je ponudil upravnemu odboru, naj se odpove pravici do livarne; v tem primeru bodo pokrili ves dolg na družbenih dajatvah, v novih prostorih pa bi UZ začela znova. Dolg naj bi pokrili: eno tretjino republika, eno tretjino okraj Ljubljana (ki sicer ni imel do UZ nobenih obveznosti), eno tretjino pa livarna. če pa upravni odbor na njegovo pobudo ne bo pristal, ne bo UZ dobila nobenih prostorov kot nadomestilo za porušene.

Upravni odbor se je pod takim pritiskom vdal. In res je okraj Ljubljana izplačal svojo tretjino, od livarne je UZ tretjino iztožila, minister pa je dejal, da za obljubo nič ne ve. Pisnega, da bo tretjino pokrila republika, ob svoji ponudbi res ni ničesar dal, češ da bi mu morali zadružniki vendarle zaupati na besedo. Ta del dolga je medtem tako narastel, da je morala UZ v stečaj. Po ustanovnih pravilih so bili v primeru stečaja dolžni vsi člani plačati neko vsoto za pokritje dolga. Uprla sva se samo dva in nazadnje sem se znašla pred sodiščem samo jaz. Obljubila pa sem, da bom tam izpovedala, kaj je pripeljalo UZ v stečaj. Tik pred razpravo je javni pravobranilec tožbo umaknil in mi zavezal jezik.

Morda se danes zdi razmišljanje o podjetju – materialni osnovi DSLU-ja nepotrebno. Treba je upoštevati tedanje razmere, predvsem pomanjkanje materialov, orodja, delavnic za okvirje, za odlivanje kipov, tiskanje grafike, pomanjkanje komercialnih galerij ipd. Zaradi povojne revščine ni bilo mogoče misliti na uvoz materiala in uslug.

VSEBINA DELA DRUŠTVA SLOVENSKIH LIKOVNIH UMETNIKOV

Likovno delo kot ustvarjalno sporočilo

Glede vsebine dela in namena DSLU-ja so bila mnenja različna, pač v skladu z različnimi interesi posameznikov in skupin. Marsikdo ni videl v delu Društva nobenega smisla, ker mu ni pomagalo pri uveljavljanju njegovih del na trgu. Spominjam se točke dnevnega reda na enem izmed kongresov Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije: “Državna otkupna politika.”

Strokovna organizacija likovnih umetnikov bi morala po mojem preseči ozko materialne interese posameznikov, spremljati javno kulturno politiko in se odločno postaviti po robu vsemu, kar ogroža razcvet likovne kulture. Zadnje čase se je naša Zveza oglasila, ko je umetnike ogrožala državna davčna politika, ne pa ob reformi devetletke, ki je v višjih razredih osnovne šole domala ukinila likovno vzgojo mladih. Oglasili so se posamezni umetniki, ne pa naša organizacija.

Likovno delo ni samo blago, ampak ustvarjalno sporočilo umetnika gledalcu. Gledalec pa mora biti za doživetje umetniškega dela zadosti izobražen in likovno vzgojen. Samo v stiku z likovno občutljivim gledalcem se lahko naše delo uresniči. Zato bi si morali preko DSLU-ja prizadevati tudi za kulturno politiko, ki bi širila obzorje občinstvu. čeprav za tako gledanje niso imeli enakega posluha vsi člani, je DSLU v preteklosti vendarle opravilo nekaj dela.

LIKOVNA VZGOJA MLADIH

Sodoben, na otrokovi ustvarjalnosti temelječ likovni pouk

Najbolj uspešna je vzgoja likovnega občinstva, če začnemo z vzgojo otrok.

Najbrž je bilo leta1954, ko sta ljubljanske likovne pedagoge obiskala slikar Josip Roca in psihologinja dr. Anka Matić iz Zagreba, da bi nas seznanila s sodobnejšim likovnim poukom v prihodnji reformirani osemletni osnovni šoli. Srečanje je vodil slikar Drago Vidmar. Večina učiteljev likovnega pouka je bila likovnih umetnikov, članov DSLU-ja. Iz naših vrst se je takrat oblikovala komisija za sodobni likovni pouk, ki ji je dala streho nad glavo Zveza prijateljev mladine. Vsi člani komisije niso bili likovni umetniki, ampak tudi psihologi, pedagogi, učitelji in vzgojiteljice, vendar večina likovnikov. Vkljub nasprotovanju konservativnih prosvetnih delavcev na oblasti smo vendarle s sodelovanjem sorodno mislečih v drugih republikah prodrli s sodobnim, na otrokovi ustvarjalnosti temelječem likovnim poukom, ki je bil sprejet za reformirano osemletko (najbrž leta 1958). Za drugačno šolo pripravljene učitelje je bilo treba šele seznaniti z novimi hotenji. Zato smo obšli številne šole z razstavami otroških risb in predavanji. Vse to je preraslo možnosti komisije pri Zvezi prijateljev mladine ali skupine likovnih pedagogov, umetnikov in članov DSLU-ja. Ustanovili smo Društvo likovnih pedagogov.

Prvi predsednik je bil slikar France Uršič. če se prav spominjam, je temu društvu DSLU ponudilo prostore in pomoč svoje administracije. Ko pa je odšla generacija likovnikov pedagogov, ki je utrla pot sodobnemu likovnemu pouku, v pokoj, je Društvo likovnih pedagogov zamrlo. Njegov (neurejeni) arhiv, vključno z odličnimi deli otrok z društvenih razstav, je ostal v prostorih DSLU-ja, kjer je (morda) še danes. Na več občnih zborih DSLU-ja sem predlagala, naj da DSLU pobudo, da bi se Društvo likovnih pedagogov spet ustanovilo. Pripravljalni odbor, ki ga je DSLU sklicalo, pa se ni sestal oziroma je prišlo na sejo premalo članov. Ali je bilo to društvo pozneje vendarle ustanovljeno, ne vem. Vsekakor bi kazalo njegov arhiv v pisarni DSLU-ja ohraniti in urediti, že zaradi zgodovine likovne vzgoje.

Med zadnjo reformo osnovne šole v devetletko so prevzeli usodo likovne vzgoje mladih v roke sociologi kulture. Vkljub protestom likovnih pedagogov so črtali ali skrajno omejili likovno vzgojo v višjih razredih in s tem prekinili organski razvoj likovne vzgoje otroka v mladostnika in odraslega človeka.

ZAMISEL O DIDAKTIČNIH LIKOVNIH ZBIRKAH

Likovne zbirke vrhunske kvalitete

Didaktične likovne zbirke sem predlagala občnemu zboru l.1986, tj. že v času, ko je postala naša strokovna organizacija Zveza društev. Občni zbor je predlog sprejel, uresničilo pa ga je Društvo likovnih umetnikov Ljubljana. Predlog je tesno povezan s prej opisano dejavnostjo likovnih umetnikov za likovno vzgojo mladih. Pri DLUL-u smo takoj oblikovali komisijo, ki je začela zamisel uresničevati. Takrat so delovale po vsej Sloveniji kulturne skupnosti, ki smo jim ponudili svoje (brezplačno) organizacijsko in strokovno delo, če bodo s sredstvi za kulturne programe ustanovile v vseh večjih središčih republike didaktično urejene likovne zbirke vrhunske kvalitete, katerih namen bi bil seznanjati mlade, pa tudi odraslo občinstvo, z glavnimi likovnimi zvrstmi (risba, grafika, slikarstvo, kiparstvo, morda še arhitektura in oblikovanje) prek likovnih tehnik z več variantami uporabe.

Na našo pobudo sta se odzvali samo dve kulturni skupnosti: Ribnica in Novo Mesto. Začetni kapital smo dobili pri kulturni skupnosti Ljubljana, čeprav v mestu ni bilo potrebe po ustanavljanju take zbirke, saj je v prestolnici dovolj razstav in galerijskih zbirk vsake vrste. Zbiranje del je trajalo več let, do l. 1993. Začeli smo z razpisom za del načrtovanega programa za tisto leto (npr. risba s suhimi materiali, grafika visokega tiska ipd.). Razpis smo poslali vsem članom Zveze. Od poslanih del je komisija odbrala najbolj kvalitetna in najbolj povedna glede na različne možne variante uporabe tehnike in glede na namen ( ilustracija, osnutek za zidno slikarstvo, tabelna slika, načrt ipd.). Izbor za tisto leto sta obe zainteresirani kulturni skupnosti odkupili. čeprav komisija ni popuščala glede kvalitete, so mnogi avtorji svoja izbrana dela podarili ali prodali po nizki ceni. Tako sta zbirki rasli hitreje, kot smo pričakovali. Komisija je vsa oddana dela prefotografirala in ustvarila kartoteko v dvojniku: za DLUL in za Ribnico oziroma Novo Mesto. K vsakemu delu je dodala kratek komentar, zakaj je bilo v tem kontekstu izbrano. Vsaki likovni zvrsti za uvod smo napisali obširnejši komentar o zvrsti in izbrani tehniki. Ne spominjam se več, kdaj smo delo sklenili, najbrž z ukinitvijo kulturnih skupnosti.

V Novem Mestu je zbirko prevzel Dolenjski muzej in stalno razstavil risbe in grafiko, leta 2003 pa je začasno razstavil celotno zbirko in izdal zgleden katalog. V Ribnici so l. 1999 za krajši čas priredili razstavo zbirke brez kiparskih del in brez komentarjev, torej ne urejeno po didaktičnem načelu. Dodali so še dela iz svojih prejšnjih odkupov. Zdaj je celotna zbirka spet v skladišču. Razstava l.2003 celotne zbirke v Novem Mestu je pokazala, čemu so se drugi večji kraji odrekli, ko se na ponudbo DLUL-a niso odzvali, niti odgovorili. Ker smo vsako leto pri avtorjih odkupljena dela v Ribnico oz. v Novo mesto prodali, smo v načelu dobili od ljubljanske kulturne skupnosti vloženi denar spet nazaj.

Po zadnjem odkupu oziroma prodaji bi nam moral ta denar ostati. Nameravali smo z njim izdati katalog – učbenik z reprodukcijami del in razširjenimi komentarji. Toda denar je medtem odnesla inflacija.