Redefinicija prostora

Redefinicija prostora

Drago Vit Rozman, Gail Morris, Damjan Komel, Jure Fingušt

REDEFINICIJA PROSTORA

Bilo je enkrat septembra, pred leti, na potepu po, od poletja izsušeni pokrajini. Bilo je nekoč v Anatolji, bi lahko citiral naslov nekega turškega fi lma, ampak nočem pripovedovati zgodbe, temveč le opisati mali pripetljaj. Sonce se je že krepko oddaljijo od severnega povratnika, da je bilo pešačenje po kamniti in prašnih poteh med redkim, nizkim rastlinjem, kljub vztrajnem žaru z modrine v mejah opoldanske znosnosti. V lovljenju ravnotežja sem ravno sestopal po kozji stezi, ko sem nedaleč stran opazil starejšega moža, ki je v oslovski družbi prečil pobočje.

Brez teže preteklega življenja in nujnega posla v daljavi je sproščeno drsel po poti neznanega cilja. Med srečanjem najinih pogledov sem pri njem opazil rahlo presenečenje nad prizorom z bledoličnikom, ki se spotika po stranpoteh. Na križišču sva si izmenjala pozdrav in se ob polomljenih nemških besedah drug drugemu predstavila z najinima pipcema. Gesta, ki pripada njegovi kulturi ni pomembna za redefi nicijo prostora štirih umetnikov v galeriji na vrtu nekaj korakov z ljubljanske ulice Komenskega, vendar je meni takrat odprla vrata v njegov »Garten« ob potoku, kjer mi je ob klepetu v senci ponudil grozdje in fige. Brez mistike in poetičnih prispodob se mi je takrat mladeniču blokovskega otroštva razodel čar vrta. Hortus conclusus, zaprti vrt, ki sem ga srečeval na podobah iz zgodovine umetnosti, se je vmojih mislih pojavil kasneje. Zavedel pa sem se, da je vsak vrt tako ali drugače zaprt in vanj, poleg gospodarja, smejo vstopiti le povabljeni gosti.

Vrt Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je prostor na meji med javnim in zasebnim, ki kot podaljšek dvorišča brez dveri popotnikom občasno nudi prostor za počitek in užitek, naključno klepetanje in, kadar na to nanese, tudi posvečene pogovore. Poleg popotnikov z bledimi kot tistih z zagorelimi lici, se v njem izmenjujejo tudi vrtnarji, ki vsakič vzgojijo nekaj svojega. Drago Vit Rozman, ki mu je bila od gospodarja, ne, od upravitelja tokrat zaupana plodna zemlja, je svoje poslanstvo uvidel kot kolektivno in ne individualno kultivacijo. Povabil je k sodelovanju še tri umetnike, Gail Morris, Damjana Komela in Jureta Fingušta, ki, kljub navidezni hierarhični razporeditev funkcij, v resnici zavzemajo mesta enakovrednih partnerjev.

V likovni umetnosti je kiparjenje v kamnu najpogosteje povezano z delom v skupini ali vsaj v skupnem prostoru. Hkrati pa zaradi narave materiala kamniti kipi najpogosteje najdejo svoj prostor nekje zunaj, v parkih, vrtovih. Najboljši primer za to so kiparski simpoziji in delavnice, kjer se umetniki srečujejo, delajo skupaj in individualno ter predvsem sproščeno izmenjujejo svoje izkušnje in znanja. Po svoje gre pri tem za zaključene družbe, ki se sicer pred obiskovalci ne zapirajo, vendar so med udeleženci spletene posebne vezi. Ko podobo takšnega simpozija povežemo z renesančnim motivom zaprtega vrta, si ga lahko predstavljamo v varianti Sacra Conversatione. Po drugi strani pa se preriva v ospredje še podoba antično grškega simpozija, ki vrtu doda, poleg resnobne kontemplacije še vidik užitka, sproščenosti, zabave. To je sedaj rajski vrt, ki je lahko hkrati tudi vrt naslade. Postavitev, intervencija v smislu posredovanja štirih umetnikov med vrtom včeraj in vrtom danes, ni navadna skupinska razstava. Njena notranja struktura ni zgrajena okrog teme, kuratorjeve zamisli ali njegovega poziva z okvirjem. Je srečanje v individualni odprtosti, ki ne vleče rdeče niti, temveč spleta prostorsko mrežo. Kakor nevronske povezave, je tudi tu vsak delček povezan z vsakim in skupinsko postane za trenutek skupno, kljub izraziti heterogenosti oblik, občutij, položajev, usmerjenosti, dotikov, svetlobe, vonjev, misli,… Posamezni kipi so samostojne enote a so hkrati fragmenti celostne podobe. V izoliranosti se istočasno razpirajo in zapirajo z lastnimi poetikami in estetikami. Utripajo kot zvezde na nebu, ki imajo vsaka svoj ritem in žar. In tako kot zvezde plešejo na nebesnem podiju, ter spletajo nešteto različnih vezi, tudi kipi komunicirajo med sabo. Prej kot bitja z individualnim življenjem jih zdaj vidimo kot organe večjega organizma. A omemba fraktaliziranosti vesolja navzven in navznoter je tu le ko marginalija, opomba, da v zaprtem vrtu ne pozabimo na svet onkraj njegovih meja.

Redefinicija prostora kot abstraktnega konstrukta je intelektualna igra teoretskih in imaginacijskih diskurzov, mogoče tudi konceptualni pristop k pripravi razstave. Če pa gledamo na redefi nicijo prostora kot konkretno dejavnost v vrtu, je to predvsem simbolna igra s konkretnim delovanjem ter učinki tako znotraj samega vrta, kot navzven v nebo, v zemljo in skozi vrata v ogradi.

Vasja Nagy

 

 

Avtor

Drago Vit Rozman, Gail Morris, Damjan Komel, Jure Fingušt

Kustos

Vasja Nagy

O projektu:

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
  • Otvoritev: sreda, 07.08.2012 ob 19.00h
  • Na ogled do 31.08.2012
  • Galerija – Vrt ZDSLU
  • Komenskega 8, Ljubljana

Izvedbo razstave sta omogočila Ministrstvo za izobraževanje,
znanost, kulturo in šport RS in Mestna občina Ljubljana.

07.08.2012